Moji začetki s tarotom niso bili lahkotni niti radovedni, tarot je v moje življenje vstopil v času, ko sem bila razsuta, utrujena in globoko odtujena od sebe, ko sem zunaj še funkcionirala, znotraj pa nisem več vedela, kdo sem, karte niso bile odgovor, ki bi me potolažil, ampak ogledalo, ki me je prvič prisililo, da sem se ustavila in pogledala vase brez olepševanja, skozi tarot sem se srečala z deli sebe, ki so bili dolgo potisnjeni, utišani ali prezrti, z žalostjo, jezo, strahom in globoko osamljenostjo, in prav v tem je začelo rasti spoštovanje, ker tarot ni deloval kot beg, ampak kot povabilo k resnici, naučil me je poslušati svoje telo, zaupati notranjim signalom in prevzeti odgovornost za svoje izbire, ne kot kazen, ampak kot možnost osvoboditve, delo s kartami je postalo del mojega vsakdana, ne ritual moči, ampak ritual iskrenosti, in počasi sem se skozi to delo začela sestavljati, korak za korakom, plast za plastjo, ko se je notranji prostor začel širiti in ko sem v sebi prvič začutila dovolj varnosti, da ne bežim več pred bolečino, se je povsem naravno odprla tudi želja, da to, kar mi je pomagalo preživeti in se zdraviti, delim z drugimi, ne iz potrebe, da rešujem, ampak iz globokega spoštovanja do procesa, tarot in tehnike, ki jih danes uporabljam, so zame sveti prostor, kjer ni hitrih rešitev, ni sodb in ni obljub, ki bi ljudi odtujile od sebe, ampak je prostor, kjer se človek lahko sreča s sabo točno tam, kjer je, z vsem, kar nosi, z vsem, kar boli, in z vsem, kar še čaka, da bo slišano, ko danes delam z ljudmi, ne delam iz vloge nekoga, ki ve več, ampak iz vloge nekoga, ki razume, kako je, ko iščeš izhod in ne vidiš poti, in prav zato imam globok, iskren respect do tarota in vseh tehnik, s katerimi lahko pomagam ljudem, ker vem, da niso orodja moči nad drugimi, ampak mostovi nazaj k sebi, in čeprav je moja pot s tarotom postala tudi pot dela z drugimi, bo zame vedno najprej pot znotraj, pot spoštovanja, ponižnosti in resnice, brez katerih to delo nima smisla.In če je kaj, kar mi je tarot na tej poti resnično podaril, je to zaupanje, ne slepo zaupanje v karte, tehnike ali odgovore od zunaj, ampak zaupanje vase, v lasten občutek, v telo, ki ve, in v resnico, ki se vedno oglasi, ko ji damo prostor, to zaupanje danes nosim tudi v svojem delu in v besedah, ki jih pišem, ker vem, da prava moč ni v tem, da nekoga vodiš, ampak da mu pomagaš, da se ponovno sreča s sabo, in prav iz tega prostora nastaja tudi e-knjiga Hči, ki je preživela, kot nadaljevanje iste poti, iste iskrenosti in istega poslanstva, da dam glas tistim delom, ki so bili predolgo utišani, da povem zgodbo ne zato, da bi ostajali v bolečini, ampak da bi razumeli, da preživetje ni konec, temveč začetek zaupanja, izbire in življenja, ki je lahko nežno, varno in resnično tvoje, in če se v teh besedah prepoznaš, naj bodo povabilo, da zaupaš sebi, svojemu ritmu in svoji poti, kajti vse, kar iščeš, se ne nahaja zunaj tebe, ampak v prostoru, kjer si si končno pripravljena stati ob strani.
Sandra