Najmočnejši ritual, ki sem ga kadarkoli delala zase, ni bil namenjen manifestaciji, prošnji ali iskanju odgovorov, temveč spuščanju. Rezanje vezi z osebo, ki me je globoko zaznamovala, z osebo, ki mi je naredila ogromno – bolečine, zmede, notranjih razpok – in prav zato tudi ogromno prispevala k temu, da sem danes tukaj takšna, kot sem. Ta ritual ni izhajal iz sovraštva ali želje po izbrisu preteklosti, ampak iz zavedanja, da hvaležnost in meje lahko obstajata hkrati. Razumela sem, da lahko priznam vpliv, ne da bi še naprej nosila breme, in da lahko sprejmem lekcijo, ne da bi ostala ujeta v odnosu, ki je že zdavnaj presegel svoj namen. Rezanje vezi zame ni pomenilo pozabiti ali zanikati, temveč vrniti energijo sebi, tam kjer je predolgo ostajala vezana na zgodbo, ki me je oblikovala, a me ni več definirala. V tem procesu ni bilo dramatike, le tiha odločitev, da izberem sebe brez potrebe po dokazovanju, razlagi ali opravičevanju. Ko sem prerezala vez, se ni zaprla preteklost, odprl se je prostor, v katerem sem lahko zadihala kot celota, ne več kot nekdo, ki obstaja v odzivu na drugo osebo. Ta ritual me ni naredil močnejše čez noč, mi je pa vrnil mir, jasnost in občutek, da sem končno v svoji energiji, ne v odmevu nekoga, ki me je nekoč zaznamoval, a me ne vodi več.Ritual rezanja vezi me ni samo osvobodil odnosa, temveč me je dobesedno oblikoval nazaj v mene. V tisti tišini po ritualu sem se prvič po dolgem času spet slišala tako, kot sem se slišala kot otrok, preden so se name naložile tuje projekcije, pričakovanja in programi. Spomnila sem se, kakšna sem v resnici, ne kakšna bi morala biti, da bi bila sprejeta ali varna. Razumela sem, da nisem program starša, nisem odziv na travmo in nisem vloga, ki sem jo prevzela, da bi preživela. Sem nekaj bolj čistega, bolj resničnega, in to sem v tistem trenutku ponovno našla. Rezanje vezi ni izbrisalo preteklosti, ampak je razvezalo glasove, ki niso bili moji, in pod njimi se je pojavil moj lasten ton – tih, a jasen. Ta ritual mi je vrnil stik s sabo na ravni, ki ni bila mentalna, temveč telesna in globoko notranja, kot spomin, ki ni nikoli zares izginil. V njem sem prvič začutila, da lahko obstajam kot jaz, brez potrebe po prilagajanju, dokazovanju ali ponavljanju tujih zgodb, in da je prav ta jaz tista, ki me danes vodi, ne več preteklost.
Sandra